Vejica in toporišče

Salinger · Število prispevkov: 14 Join date: 02/10/2008

Vejica in toporišče

Gozd. Treba je videti gozd. To so vedeli že koliščarji, ko so iskali topa debla za svoje skromne, a domiselne domove. Na hodnikih drugega nadstropja niti drevesa niso videli. Samo vejico.

Češ, popki poganjano iz vejic, drevesa brez vejic niso drevesa, zakaj bi potem sploh razmišljali o gozdu. A s temi vejicami je problem: narod mora videti gozd, če želi vsaj obstati. Toda koga briga gozd, vejice, samo vejice, te so del narodnega napredka.

Že pred leti so pošteno posekali drevesa, da bi vzklile prave, naroda vredne vejice. Močno in neizprostno toporišče je lomastilo in klestilo po drevisih starih. Ostro, najostrejše rezilo je posekalo samorastoče vejice. Izginil je gozd.

Poseka je bila nagla, drevesa stara brez kančka možnosti za preživetje. A takoj so zrastla nova, ta, ki jih je negovalo močno toporišče. Vejice vzklile so po vseh pravilih, zlasti novih, a kaj kmalu so se začele zapletati. Čudna postala so razmerja, prepleti samosvoji, zato je toporišče ponovno ustvarjalo s svojim neskončnim srdom.

Naposled so se vejice razširile – a kje drevesa so, kje gozd? Sedaj imamo resda vejice pravilne, vendar kam so šla drevesa, kam gozd? Toporišče pregrobo je klestilo po drevesih starih, nova, po podobi stari, še do danes niso vzklila.

Nauk? Zakaj bi sploh imeli (kaj šele videli!) gozd, ko pa je najmočnejše toporišče izklesalo najbolj pravilne vejice?