ja plisss.... to uro mi je bilo res težko slediti...bi blo res v pomoč...

Nisem še imela časa. Ko bom imela pretipkano, pa vsekakor objavim

Predavanja NSK 3 (23. 10. 2008)

JAKOB RUDA

Jakob Ruda je dramski tekst, ki velja za nekonvcencionalno Cankarjevo dramo (ima malo značilnih Cankarjevih idej). Postavi pa se motiv etične krivde in očiščenja (v Romantičnih dušah ga še ni).

Cankar je besedilo pisal poleti ____, ko je bival pri svojih sorodnikih v Pulju (vroče istrsko gnezdo). Veliko vemo o njem zato, ker si je dopisoval z Ano Lušinovo, Župančičem, bratom Karlom idr.

Ani piše: Podnevi se malo učim, čitam, zvečer pišem, ponavadi do 2h. V mojo dušo prihajajo takrat najlepše ideje. Ana ima tudi vpliv na nastanek Jakoba Rude, saj ji napiše, da je s svojim pismom rešila dvoje zaljubljenih src. Po njej poimenuje tudi junakinjo. Ana v delu zbeži v negotovo, a lepšo prihodnost.

Župančiču piše bolj realno: Z mano ne gre nikamor naprej. Konec je črtan že 3x. Ekspozicija je dobra. 1. dejanje je najboljše, ker sem ga najhitreje spisal. Vsebina je plitva. Lik Ane je zapisan z veliko ljubezni.

To besedilo je bilo 16. 3. 1900 uprizorjeno. Glavno vlogo je imel Ignacij Borštnik. Knjiga je bila izdana leta 1900. Decembra 1900 je uprizorjena tudi v Zagrebu. Ob premieri Jakoba Rude je bil že na Dunaju, zato je prosil brata naj mu nujno poroča kako je šlo in kakšen je bil odziv, ali pa naj koga pošlje, če ne more iti sam.

Kritike so bile solidne.

Zofki Kveder piše: Pisali so mi, da je drama lepo uspela. Ako mi aplavdira takjo zabit publikum kakor je ljubljanski, potem je z mano nekaj narobe. Nisem pisal za kuharice! (vse to je bilo mišljeno le sarkastično) Pripravil bom nekaj novega (s tem ima v mislih Za narodov blagor) – temu pa ne bodo tako ploskali!

Cankar sam Jakoba Rudo smatra za njegov prvenec. (Romantične duše izda Schwentner po njegovi smrti)

V primerjavi z Romantičnimi dušami, gre tu za spremembo prizorišča in dramskih oseb. Pri Jakobu Rudi ni več meščanskega okolja, ampak svet trških (Vrhnika z okolico) mogotcev, svet gospodarstva in kapistala.

Jakob Ruda je tovarnar, posestnik na Dredovcu, ki je že v izhodiščnem prizoru prikazan kot oseba, ki propada in je za svoj propad kriva sama. JR je posredno povzročil smrt svoje žene (ker je hodil po svetu in zapravljal denar, žena pa ga je ves ta čas čakala doma in usahnela). 1. stvar je torej smrt žene. 2. stvar pa je ta, da Jakob Ruda obuboža. Vse je torej tik pred propadom (tovarna se zapira). Ruda čuti, da je zavozil življenje. Potem pa pride nepričakovana rešitev. Jakob Ruda ima namreč hčerko Ano, za katero se zanima bogat podjetnik (trgovec v letih) Peter Broš.

Vprašanje teksta je torej: Ali bo Ruda prodal svojo hčer, rešil posest, a sebi nakopal novo krivdo?

Peter Broš se z Ano želi poročiti – za to ima 2 interesa:
1. zelo realistično gledano še sam pravi, da človek mora imeti ob sebi mlado telesce, da mu lajša življenje in
2. gospodarski interes: čez Rudovo posest naj bi zidali železnico, tam pa se skriva ruda.

Potem pa pride slikar Ivan Dolinar. Že prej sta si bila z Ano všeč, potem je on odpotoval. Sedaj se vrne nazaj, ker čuti, da je nekaj narobe in želi preprečiti nesrečo.

2. dejanje: V ospredju je veselica v čast Ani in Brošu. Ana je zelo pasivna, vidi se, da ji vse skupaj ni niti malo všeč, vendar se je pripravljena žrtvovati za očeta.

V kontrastu z veselico je Rudova notranjost in njegova notranja preobrazba (proces etičnega očiščenja) – to se vidi v dveh monologih:
»Zdi se mi, da se mi pozna hudodelstvo na obrazu …«
»Jaz nimam doma, ne prijateljev …«
O vseh teh razmišljanj Ruda postane utrujen in se umakne v sobo.

3. dejanje: Zabava se nadaljuje. Ruda vedno bolj spoznava, da je le ena rešitev, da sebe opere krivde = prostovoljna smrt. Ima odkrit pogovor z Dolinarjem: »Oprostite mi, kar sem storil … ljubite jo … Moja preteklost leži na mojih ramenih! … in moja duša je lahka.«

V Cankarjevem času samomora ne prikazujejo na odru. Gre za opis dogodka, ki ga gledalec izve tako, da Justin poroča kaj je videl.

Konec je nekakšen paralelizem začetku. Okvir.

Potreba samomora – s svojo smrtjo omogoči Ani življenje.

V središču tega besedila je obračun z zgrešeno preteklostjo – nekaj, česar se ne da izbrisati. Težišče je na Rudovi osebni drami.

V literarni zgodovini velja JR za tisto Cankarjevo besedilo, ki je najbolj nastalo pod vplivom Henrika Ibsena (novoveški dramatik, eden najvplivnejših evropskih dramatikov v 2/2 19. stol.). Ibsenovi teksti, ki najbolj spominjajo na JR: Strahovi, Rosmersholm, John Gabriel Borkman.

JR najbolj zvesto posnema motive in tme iz osrdnje Ibsenove faze realizma. Gre za motivne podobnosti in posnemanje dramske tehnike (gradnja drame):

1. MOTIVNE PODOBNOSTI:
1. motiv zgrešenega zakona (poroka med Rudo in Marijo)
2. motiv prisiljenega zakona z neljubljenim človekom zaradi materialne koristi oz. poroka kot kupčija (taka zveza je proti Cankarjevim etičnim načelom!)
3. motiv kazni za greh iz preteklosti (Ibsen pogosto vpleta še dednost = grehi očetov se prenašajo na sinove – Cankar tega nima) – smrt Jakoba kot rešitev (Ruda je kriv za smrt svoje žene = greh zoper resnično ljubezen)

Sklenjen krog: Ruda – Marija = greh
smrt = omogoči ljubezen Ani in Dolinarju
 etična izravnava

2. DRAMSKA TEHNIKA
Ibsen je vplival z gradnjo drame na velik del evropskih dram v 2/2 20. stol. in tudi kasneje.

Kako na odru prikazati v sedanjosti preteklost in z njo obračunati? Odgovor je ANALITIČNA TEHNIKA. Skozi sedanjost se razkriva preteklost. Ibsen zelo stopnjuje napetost – Cankar je tu slabši, ker že v 1. prizoru izvemo vso preteklost. Nima napetosti.

Ta analitična gradnja potegne za sabo še druge elemente: prizorišče, časovna koncentracija in atmosfera (= prikaz doma tik pred katastrofo).

Zaključek: Jakob Ruda je nekonvencionalni tekst, ni veliko Cankarju lastnih motivov in tem.


ZA NARODOV BLAGOR

Za narodov blagor že od samega začetka spremlja burna zgodba. Tekst je Cankar napisal leta 1900, ko je bil na Dunaju. Zunanja pobuda so bile vsekakor politične razmere (razdor v stranki –po smrti političnega veljaka se tudi v realnosti potegujeta za stolček dva kandidata).

Z besedami je želel izraziti tisto, kar ga je motilo: zlagano naprednjaštvo, zlagana liberalnost, pretirano politično navdušenje in lažna morala.

Ko je tekst končal, je pisal Kraigherju: »Čutim, da sem napisal nekaj tehtnega /…/ proti ljudem, ki mislijo, da so narod, a niso nič drugega kakor svinje.«

Ta komedija je uspešna in aktualna tudi danes. Kaže namreč splošno tendenco voditeljev, ki v imenu naroda delujejo v svoje dobro.

»Za narodov blagor« = je zgolj »leporečna fraza«.

Cankar je že v svojem času zaznal politizacijo vseh področij življenja, danes politika preplavlja praktično vse.

Ko je tekst napisal, se je že zavedal, da bodo težave. Ko je delo poslal založniku Schwentnerju, mu je ta predlagal, naj stvar malo omili in izpusti kakšno pretirano duhovitost. Cankar je v odgovor na to zapisal: »Kaj se vam zdi predelave potrebno? Kar bi popravil, bi pokvarilo vse. Knjiga naj gre v tisk taka kot je. Kar se tiče duhovitosti – ne gre brez njih! Tekst je ravno zaradi njih napisan.«
Schwentner je potem kljub prvotnim pomislekom tekst četa 1901 izdal. Izid te knjige pa je spremljalo veliko zanimanja (v njih so iskali osebe iz realnega življenja). Cankar je o tem pisal bratu Karlu: »Morda je sorodno, vendar namenoma nisem želel smešiti nobene osebe. Želel sem smešiti naše javno življenje /…/ Osebe se menjajo, stvar ostaja!« Ravno v tem zadnjem stavku je ključ nadčasovnosti in večne aktualnosti tega teksta.

Uprizoritev je bila šele 6 let kasneje. Za 29. januar 1901??? je bila že napovedana premiera v časopisih, a je bila preklicana. Nenaklonjeno mu je bilo politično življenje, ravnatelj Govekar (se je prepoznal v liku Siratke). Že med pisanjem se zaveda, da bo lahko imel težave. Premiera je bila leta 1905 v Pragi (Zofka Kveder kot posrednica), v Ljubljani pa šele leta 1906 po zamenjavi gledališkega vodstva.

ZGRADBA BESEDILA:

Naslov Za narodov blagor izraža idejo, ki je mišljena ironično – gre za blagor politikov, čeprav ves čas govorijo, da delujejo za narod.

Žanrsko: komedija štirih dejanj (Cankarjeva oznaka).
Vsebuje zelo veliko prizorov (skupaj kar 75). To pomeni, da osebe ves čas odhajajo, prihajajo. To povzroči, da je komedija zelo razgibana.

Prizor (oseba pride, odide …).
Dejanje (bolj vsebinsko).

Seznam oseb: 14 imen, ki so nenavadna.
Ugledneži so vsi dr. = dr. Grozd, dr. Gruden, pl. Gornik (plemeniti) – gre tudi za zvočno podobnost med imeni, zato pri te zelo močno izstopa Ščuka (= riba, ki grize – on je tisti, ki ves čas grize ostale).
Imena stranskih oseb: Mrmolja, Siratka, Steblce … so karikirana imena.

Dogjalni prostor: meščanski svet (meščanski salon, ki se iz dejanja v dejanje menja: Grozd, Gruden, Gornik, Grozd – ciklično).

Čas dogajanja ni nikjer eksplicitno izražen. Gre za Cankarjevo sodobnost.

Izhodišče: praznovanje Grudnove 60-letnice. Praznovanje vedno pomeni, da bo prišlo veliko ljudi.

Grozd in Gruden sta politična veljaka, med njima pride do razdora. V njun svet nepričakovano pride Gornik (ima vpliv, ugled in denar) – oba želita Gornika pridobiti na svojo stran. Zanimivo je, na kakšen način ga želita pridobiti (drug drugega očrniti, delujeta na erotično noto – Grozd mu ponudi nečakinjo Matildo, Gruden pa v boj pošlje kar svojo ženo).

1. dejanje se konča s frazami. Mrmolja pravi, da se mu zdi, da je to eden navažnejših trenutkov našega naroda (2 tabora).

2. dejanje: pri Grudnovih. V središču je Helena. Zelo duhovit in prepričljiv je dialog, ko zapeljuje Gornika.

Premisli: Kakšna je Grudnovka? O njenih taktikah zapeljevanja. Ali verjamete njenim besedam?

Grudnovka igra igro približevanja in oddaljevanja. Preizkuša moči. Erotično energijo izkorišča za politične namene. Ob možu je zdolgočasena. Boj dejansko poteka med Grozdom in Grudnovko (ne Grudnom). Njeno delovanje je daleč od naivnosti. Ločimo lahko, kdaj je zaigrano in kdaj ne.
---Zelo dober opis tega, kako ta prizor odigrati, ponuja Mile Korun.

PREBERI TEKST!

Predavanje od 30. 10. pa enkrat kasneje, ker še ni prepisano. Se mi ne da.

Predavanje NSK 3 (30. 10. 2008)

Pogovor v zvezi s prebrano knjigo (Za narodov blagor):

1. dejanje: opredelitev oseb v zvezi z Golobom:
- Ščuka: »jaz imam svojo vest in svoje prepričanje«
- Grozd: »meni je prvo moj blagor«

Zavezovanje čevlja (Grozd poniža Ščuko) = trenutek preloma, ko se v Ščuki prebudi vest, ki vodi v upor in potrebo po spremembah (brca, kaplja čez rob). To je zadnji prizor 3. dejanja in zadnji prizor, v katerem igra Ščuka, kajti v 4. dejanju se Ščuka ne pojavi več kot oseba, le berejo njegov razglas.

Odnos Ščuka : Grozd
Grozd je močan človek, ki ve kaj hoče. Vase začne dvomit po tem, ko mu Ščuka zaveže naroben čevelj. V 4. dejanju se kot znak njegove slabosti kažejo 3 stvari:
1. sanje
2. ves čas se čudno počuti, leži v postelji, mraz mu je
3. na ravni dialoga: kar naprej ponavlja, da mu je norec zavezal čevelj na napačni nogi

Gornik
- napačen čas in mesto, on zaneti ogenj
- brez lastne volje
- ne postavi se na nobeno stran
- o njem ne izvemo nič – kar o njem izvemo iz teksta je le to, da je debel, neokreten, mehak, len in neroden = ni zanimiv, samo denar ima!

Kdo je glavna oseba?
Možne glavne osebe (odvisno glede na interpretacijo):
1. Grozd (najbolj kaže željo po oblasti)
2. Grudnovka (nastopa v največ prizorih)
3. Gornik (zaneti konflikt)
4. Ščuka (osebnostno raste, nosilec ideje – Cankarjev alter ego)
5. nobena oseba (politično ozračje nasploh, zrcalo meščanske družbe, moralna kritika meščanske družbe)

Komedijo Za narodov blagor lahko razumemo kot politično igro.
Cankar ne izraža cilja za kaj Gruden in Grozd pravzaprav potrebujeta kapital. Ne gre mu toliko za prikaz družbeno-političnih vprašanj, ne gre za konkretno smešenje! Ne spoznamo v osebah konkretnih politikov. Gre za razgaljanje javnega delovanja tistih, ki vladajo v imenu naroda: laži, sprenevedanje, moralna sprijenost, uporaba sredstev za dosego teh ciljev.

Glavne osebe so nosilci različnih modelov obnašanja v javnem življenju, ne pa političnih idej:

1. Gornik
- zlaganega sveta ne spreminja, ampak se raje umakne
- njegov odnos do sveta je pasiven (ve, da svet ni idealen, vendar ga ne spreminja)

2. Ščuka
- je borec za resnico
- je etično središče igre
- je tisti, ki skuša svet popraviti v skladu s svojimi etičnimi nazori, verjame v spremembe!
- nervozen, nezadovoljen, ciničen odnos do sveta, ves čas brska po tujem blatu
- protiutež političnim veljakom in njihovim sebičnim idejam
- prebujanje do točke, ko ponižanje preraste v upor = zavezovanje čevljev – točka, kjer se Ščuka zoperstavi oblasti in se odloči za svojo pot, zvestobo svojim načelom
- je 1. od Cankarjevih junakov, ki formulira jasno misel o ponosnem in svobodnem človeku prihodnosti: »V vsakem človeku je nekaj človeka, resnično! In kadar se ta človek vzbudi-! To boste gledali. Kadar se vzbudi v hlapcih gospod, v sužnjih kralj! Dragi moji, kadar ne bo več »naroda«; kadar bodo samo ljudje, sami svoji, predrzni in ponosni; … k r a l j i v c u n j a h ! Takrat ne bo več tega naroda, ki caplja na različnih uzdah, ki je naprodaj za groš, za uslužen smehljaj! …« - Ko bo važen človek!
- Ščukov boj za resnico nadaljuje Maks Krmar v Kralju na Betajnovi, v Hlapcih pa Jernej

3. Grozd in Grudnovka
- podoben princip obnašanja: v svetu, kakršen je, se vedno dobro znajdejo in uživajo v nenehnem preizkušanju moči
- sta človeka na oblasti
- želita povečati svoj vpliv, ne glede na žrtve na poti
- predstavljata ženski in moški princip: Grozd nasprotnike odstrani s silo (zgodba Goloba), Grudnovka nasprotnike omreži z erotiko
- Grozd je silak, absolutist, vendar s šibkimi točkami (že ob 1. priliki se mu zamaje zavest – dogodek z zavezovanjem čevljev)
- je eden od likov Cankarjevih dramskih oseb, ki so sami sebi najvišji etični imperativ: nekaj takih nastavkov ima Mlakar v Romantičnih dušah (vendar bistveno manj!), izrazito pa je taka oseba Kantor v Kralju na Betajnovi.


Modeli javnega obnašanja + aktualnost: današnji svet je naklonjen Gornikom (zadovoljen z denarjem, pasivnost), zelo naklonjen pa tudi Grozdom in Grudnovkam.

Vprašanje – kaj se zgodi v sodobnem svetu s Ščuko? Je možen? Je potreben?
- ni izrazit komični junak, je upornik in znanilec socialnopolitičnih sprememb
- sili v razmislek o svetu in sebi!
- če Ščuke danes ne bi bilo v uprizoritvi, bi stvar vseeno funkcionirala, vendar če bi se odpovedali Ščuki, bi se s tem odpovedali tudi Cankarju – zaobjet je tisti idealizem, ki je zaobjel velik del Cankarjevih del in življenja
- tudi če Ščuke ni, še vedno verjamemo, da se da svet popraviti na bolje


Stranske osebe so tiste, ki ustvarjajo komičnost (bistvo komedije):
- razmerje med videzom in resnico
- ljubezenski trikotniki (vedno v komediji, že od nekdaj)

Besedilo ima naslednje dogajalne pramene:
1. boj za pridobitev naklonjenosti bogatega in uglednega tujca (Grozd – Gornik – Gruden)
2. vezan na stranske osebe (Mrmolja, Kremžar, Steblce …) – prehajanje iz tabora v tabor in iskanje sebi najugodnejše pozicije (ples sem in tja, obračanje po vetru)
3. 2 ljubezenska trikotnika:
Gornik – Matilda – Kadivec
Gornik – Helena – Gruden
4. vezan na Ščuko: prebujena vest, ki vodi v upor in željo po spremembah

Ravno 2. in 3. točka pripomoreta k lahkotnosti komedije:

Ljubezenski trikotnik: Matilda – Kadivec – Gornik. Ljubezen Matilde in Kadivca ni tragična, je zelo lahkotna, bliža se veseloigri, bližajo se elementi vodvila (lahkoten bulvarski slog).
Vodvil je lahkotna komedija z glasbenimi vložki, popularna v Franciji. Popularen pisec vodvila je Eugenè Scribe (napisal okrog 400 takih komedij, danes praktično nepoznan).
Ti elementi ravno v tem ljubezenskem trikotniku, ki ima funkcijo stranskega dogajanja, funkcijo razgibanosti in odrske učinkovitosti. Predstavljen je že v izhodiščni situaciji, Matilda pa tudi sama z besedami reče »mi se igramo komedijo«.


Vplivi:
- dialog s svetovnimi klasiki: Gogoljev Revizor (tujec, vsi se bojujejo za njegovo naklonjenost)
- dialog s sodobno klasiko: Ibsen (Stebri družbe in Sovražnik ljudstva), sorodnost predvsem v kritiki moralno-etične izprijenosti političnih veljakov/nosilcev ljudstva

Zvrstnost:
Oznaka komedija v 4 dejanjih. Vendar je ta tekst neenoten: satirična komedija, vodvil, meščanska drama, resna drama (Ščuke).
Ta komedija dejansko zaživi šele na odru.

Naslovnica: glave na vrvicah (maske z odprtimi usti, tulijo v isti rog).



KRALJ NA BETAJNOVI

Betajnova – kot kraj ne obstaja (obstaja pa zaselek Butajnova)

Dogajanje: trg (trški veljaki), ne več meščanski salon (nekje v okolici rodne Vrhnike je mali trg Betajnova)

KNB med Cankarjevimi dramami velja za najbolj dramatično napeto (zaplet, razplet) in je bila tudi največkrat uprizorjena.

Začel je pisati leta 1900, v knjižni obliki izšla 1902, na oder pa 1904.

ZUNANJA SNOV = socialna kriza na domačih tleh. Za nastanek drame je črpal iz domačih krajev (brutalno kapitalistično gospodarstvo na prelomu stoletja je na slovenskem podeželju povzročilo probleme, celo bankrote). Cankarjev oče je bil krojač – takrat je prišel nek veliki krojač, ki mu je uničil obrt.

Predzgodba:
1. Glavna oseba je Jožef Kantor, podeželski kapitalist (predstavlja zgoščeno moč nasilja podeželskih kapitalistov), ki je do premoženja prišel z nečednimi posli. Skozi besedilo izvemo, da je umoril svojega bratranca, se okoristil z njegovim denarjem, hčerko Nino poslal v samostan, ker sanja zgodbo svojega očeta. Nina ima 14 let in je edina romantična duša v besedilu.
2. Kantor je ugonobil gostilničarja Krmeca.

Konflikt nastane, ko se vrne domov Maks Krmec (sin, ki želi maščevati očetovo usodo). Po delovanju in prepričanjih je tipičen Cankarjev junak. V tekstu je označen kot vagabund (=izgubljen študent, ki postopa naokoli).Določa in zaznamuje ga:
1. ponos
2. želja po maščevanju

Kantor ima hčerko Francko. Med Maksom in Francko so prisotna ljubezenska čustva. Medtem, ko je Maks šel po svetu, je prišel posestnik Franc Bernot, vendar Francka je še vedno zaljubljena v Maksa.

Središče besedila: Kantor v najrazličnejših vlogah:
1. kot družinski oče: njegova družina je ves čas v strahu, čeprav zna biti tudi prijeten, je nasilnež in vsi okoli njega ga sprejemajo kot nujno takega.
2. Kantor želi razširiti svoje kraljestvo – moč in vpliv – zato se odloči kandidirati za poslanca.

V nadaljevanju Cankar posredno pokaže odnos do cerkvenih krogov (Kantor podkupi župnika, da bo o njem lepo govoril – za obnovo cerkve in hleva): »Od danes naprej Kantor, z lahko vestjo!«

Spopad Kantor – Maks (dva različna etična in moralna svetova). Maks se odloči, da bo razkrinkal Kantorjeva brutalna dejanja (Cankar se odloči za mišnico = »igra v igri« - enako kot v Hamletu – mišnica je predstavljena kot hipnotično stanje, v katerem se obudi Kantorjeva vest). Na ta način doseže, da obudi spomin, ki ga ni več moč izbrisati = prebudi se Kantorjeva vest!

Kantor in Maks imata odkrit pogovor – Kantor: »Vi nosite predragocene reči …« - Maks pravi, da je že to, kar je nameraval. V tem pogovoru v 2. dejanju, ki je središče besedila, tudi predstavita svoje poglede na svet. Maks: »Pravite, da vam ne morem …« - Maks kot človek, ki je zagovornik etičnega bistva človeka, poštenja, ponosa – ampak! tudi vdanosti v usodo (ne moremo ga imeti vedno za pozitivnega, je človek kolebanja, šibke volje, vdane v usodo).
Kantor odgovori: »Z mano je baš narobe /…/ pa če jih 100 pogine zraven.« - brezobzirno zadovoljuje svoje ambicije, ljudje so mu sredstvo za dokazovanje svoje moči.

Franc Bernot pusti puško. Kantor z njo ustreli Maksa, Maks umre. Ostale osebe (družina) nekaj slišijo – Kantor ima odgovor, vedno isto: »Samo sanjalo se ti je!«

3. dejanje: sodnik in pomočnik (adjunkt) = predstavnika sodne oblasti (Kantor prizna, da je ubil Maksa, vendar mu sodnik ne verjame).


Ta tekst je ob nastanku vzbudil nekoliko polemik, češ da je Cankarjev junak dejansko Kantor. Šele ob uprizoritvi se vidi, da je pravi junak Maks in takrat se očitki poležejo.

Cankar je želel pokazati, kako pod videzom reda in pravice, gospodarita krivica in nasilje:
- javno: odnos do vej oblasti, ki naj bi imeli pravičen/realen odnos do ljudi (cerkev, sodnik) – zaslepljenost, neučinkovitost
- zasebno: 1. družina, ki trepeta v strahu
2. umor Maksa
3. Kantorjeva brezsrčnost žene moža, ki Kantorja prosi naj moža zaposli

Vpliv Nietzschejeve filozofije:
- je Kantor nadčlovek? (izjemnim osebnostim ni treba upoštevati pravil …)
- ga opredeljuje moč?
Etično-moralno vprašanje: Ali lahko odstrani nekoga, ki mu je napoti?

Na začetku se ta vpliv kaže za zelo velikega. Kantor naj bi temeljil na Nietzschejevem nadčloveku. Že Izidor Cankar pa je zapisal: »Kantor ni nadčlovek … ampak človek, ki greši, ko se vdaja svoji sebičnosti …«, kar kažena to, da vpliv ni tako velik. Kasneje enako ugotavljata tudi France Kobler, Pirjevec.

Matevž Kos (Poskusi z Nietzschejem) analizira slovensko literaturo in tudi on zapiše, da ne gre za neposreden Nietzscejev vpliv. Gre bolj za nietzschejanstvo, kot so ga prinašala dela na prelomu stoletja – torej neka posredna povezanost.

Govekar je rekel, da je ideja nesimpatična in surova. Čitatelja in gledalca ne more zadovoljiti. Moč je nad pravico! Vagabundi kot revolucionarni lenuharji so mu vzor!

Cankarjev junak je Maks – zagovornik etičnega principa igre!

Vprašanje: Maks je mrtev, Kantor kraljuje naprej – je bil Maksov boj nesmiseln? »Poskusiti je vendarle treba. Pa naj bo, kakor je božja volja.«
Ni dokončne zmage, ne poraza. Cankar gre dlje od svojih vzornikov – Kantor ne propade.

(Kantor pred družbo ni razkrinkan, le njegova vest je prebujena. Družba je šibka, potrebuje nasilneža, ki ji vlada. Drugi poznajo resnico, a ne rečejo nič.)

Tuji vplivi – Cankar ni kopiral – tematske, snovne, oblikovne sorodnosti z evropsko klasiko.
Mišnica – Shakespeare – z njim se sreča, ko »prevaja« Hamleta (Hamlet-Klavdij, Maks-Kantor).
Ibsen – Stebri družbe.

Malo z zamikom hudič, ko vedno toliko napišemo ...

vav agata kok si pridna fulll hvala

Pozdrav. Nekje sem izbraskala en star seznam literature za NSK 3 - a je dovolj podoben letošnjemu (me ni bilo na prvih predavanjih)?

1. Ivan Cankar: Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Hlapci, Pohujšanje v dolini Šentforjanski.
2. Oton Županeie: Veronika deseniška ali Anton Novaean: Herman Celjski ali Bratko Kreft: Celjski grofje
3. Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi
4. France Bevk: V kaverni
5. StankoMajcen: Apokalipsa
6. Miran Jarc: Vergerij
7. Bratko Kreft: Velika puntarija ali Ivan Potre: Kreftova kmetija
8. Matej Bor: Raztrganci
9. Ivan Mrak: Marija Tudor
10. Jože Javoršek: Poveeevalno steklo ali Peter Božie: Vojaka Jošta ni
11. Dominik Smole: Antigona, Veseloigra v temnem ali Zlata eeveljeka
12. Dane Zajc: Medeja ali Gregor Strniša: Samorog
13. Milan Jesih: Grenki sadež pravice
14. Drago Janear: Veliki briljantni valeek in Klementov padec
15. Dušan Jovanovie: Karamazovi, Antigona, Ekshibicionist,Norci
16. Tone Partljie: Moj ata, socialistieni kulak, En dan resnice
17. Vinko Möderndorfer: Vaja zbora ali Mama je umrla dvakrat ali Limonada Slovenica
18. Matjaž Zupaneie: Vladimir ali Goli pianist ali Mala noena muzika ali Hodnik, Razred
19. Draga Potoenjak: Alisa, Alica ali Kalea
20. Primož Kozak:Afera

Če se komu ljubi, bi lepo prosila, da dopiše manjkajoče in odpiše odvečne.
Hvala!

Jaz se pridružujem tej prošnji! Res bi lepo prosila za seznam literature.

a mogoče kdo ve, kdaj so izpitni roki? k na visu jih ni...

jaz vem za prvi rok - zadnji četrtek (mislim, da je 28.) v maju

jap, drugi pa je 15.6., tretji pa potem komaj septembra.

Agata in ostale dobre duše, sem starejša študentka in imam zelo slabe zapiske o komediografih in naših dramatičarkah . A bi mi jih lahko katera poslala? Prosim, prosim ...

Zanima ali smo na letošnjih predavanjih podrobneje predelali Jančarja, Jovanovića in Šeliga?

lp

ojla, se zavedam, da ste že zelo na počitnicah, samo vseeno - iz česa ste se učile? a obstajajo kšni elektronski zapiski?