meni se zdi ful dobra ideja, čopka

kaj te briga, če zgleda "čudno"... po moje pa je prav lepo, da se uporablja, namesto da se na njmi nabjra prah medtem ko smo na faksi... in če bo kdu kej nergal, bo zatu, ker si ga ni sam prej prnesu

ma ja, tipkam kar hitro, mislim ziher hitreje kot pišem na roko.

samo me je strah, da bo ostale motilo to neutrudno udarjanje po tipkah. ker se bo v tišini to kar precej slišalo. :S

Sej tipkanje na laptopu je dokaj tiha zadeva Drugače boš pa lepa zvočna kulisa za klepetanje

no, pa sem ...
__________________________
IVAN CANKAR (1876 – 1918)

Cankarjev celotni opus obsega 40 naslovov, od tega le 7 dramskih del. To je zelo malo glede na celoten opus, vendar kljub temu Cankarjeva dramatika predstavlja pomemben prispevek k slovenski dramatiki. Pred njim je bila slovenska dramatika v povojih. Linhart je sicer obetavno začel (Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Županova Micka), vendar je Cankar tisti, ki je postavil temelje. Slovensko dramatiko je moderniziral in evropeiziral. Če govorimo o tem, da smo s Prešernom dobili vrhunsko poezijo, z Jurčičem in Kersnikom roman, potem lahko rečemo, da smo Slovenci s Cankarjem dobili moderno dramatiko evropskega kova.

Zanimanje Cankarja za dramatiko sega že v njegova srednješolska leta. Takrat napisal enodejanko, ki jo je nesel Ignaciju Borštniku v branje. Ignacij Borštnik je bil igralec, režiser, prevajalec in vsestranski gledališki delavec (letos mineva 150. obletnica njegove smrti). Enodejanko mu je menda pokazal sramežljivo. Borštnik mu je svetoval, naj jo še malo dodela, rahlo popravi. Cankar kasneje sam pove, da je bila to neka bedasta enodejanka.

Vse to se dogaja leta 1892, ko je bilo odprto novo Deželno gledališče (to je bila stavba današnje Opere). Odprto je bilo z Jurčičevo predstavo Veronika Deseniška, ravno s pomočjo Borštnika pa so kmalu tudi tu uprizarjali svetovno znane klasike, npr. Ibsenovo Noro in Shakespearove tekste (1. Shakespearovo delo na slovenskih odrih je bil Othello leta 1896, Hamlet šele leta 1899).

Cankar se med drugim spominja, kako sta skupaj s Kettejem dramatizirala Rokovnjače, kako je želel pisati tudi o kmečkih uporih itd. Lotil se je tudi prevajanja. To, da je prevedel Shakespearovega Hamleta, je deloma resnično. Že prej je obstajal Schauperlov prevod Hamleta iz leta 1965, ki pa ga je Cankar popravil in poskrbel za izdajo (1899) in njegov prevod je bil tudi uprizorjen.

Cankar se je ves čas zavedal potrebe po izvirni slovenski dramatiki, ki je bila takrat še v povojih. Že od začetka svojega delovanja ji je namreč pripisoval posebno mesto. To je razvidno tudi iz pisem, ki jih je pošiljal bratu Karlu. V pismu, datiranem 24. 9. 1899, mu razlaga, da ima dela vse polno, vendar se zopet z vso bitjo navdušuje nad pisanjem dramatike. In čeprav mu gre na tem področju zelo počasi, čuti, da je v dramatiki njegova želja, predvsem pa njegov talent in moč. Na tem področju meni napraviti nekaj mojstrskega! To pa ne pomeni, da se je Cankar hvalil. Kot vemo je izdal samo eno pesniško zbirko (Erotika), potem pa se pesnjenju odpovedal, ker je čutil, da to ni zanj, ampak je bolj za Ketteja in Župančiča.

Za Cankarja ni bilo pomembno le dramsko pisanje. Ves čas je pisal z mislijo na uprizoritev in slovensko publiko: »Kadar pišem dramo, je oder pred mojimi očmi.« Ni bil naklonjen bralnim dramam.

Ravno pri uprizoritvah pa je naletel na nerazumevanje in nenaklonjenost gledališkega vodstva, ki je dajalo prednost narodnim igram zabavnega tipa. Njegove igre so zato pogosto z zamikom prihajale na oder.

Cankarjevi dramski teksti: (*leto, ko je delo napisal, ** knjižna izdaja, *** uprizoritev)

1. Romantične duše (1897*, 1922**, 1922***)

Gre za Cankarjev prvenec, ki velja za slogovno še neenotno besedilo, vendar v njem že najdemo nastavke motivov, tem in idej, ki jih je Cankar osvetlil v kasnejših dramah. Leta 1897, ko nastanejo Romantične duše (star je bil 23 let), ni bila natisnjena še nobena Cankarjeva knjiga. To kaže na to, da je res že zgodaj začel z dramatiko.

2. Jakob Ruda (1898*, 1900**, 1900***)

To delo je bilo izdano in uprizorjeno brez zapletov.

3. Za narodov blagor (1900*, 1901**, ???1904:?: ne vem, kaj je s to letnico, a sem jo narobe prepisala, bi rekla 1905 logično)

Pri tem delu se je zataknilo. Delo je premiero doživelo v Pragi 1905 po posredovanju Zofke Kveder, slovensko premiero pa je doživelo leta 1906.

4. Kralj na Betajnovi (1901*, 1902**, 1904***)

Po Kralju na Betajnovi je sledil premor. Vsi ti 4 teksti so nastali v zelo kratkem časovnem obdobju (1897 – 1901). Sledilo je 6-letno obdobje premora, ki ga je Cankar posvetil daljši prozi (Hlapec Jernej, Martin Kačur …). Sicer ima zamisli, a to ostanejo le načrti (zabeleženih je 11 poskusov). Del krivde nosijo tudi domače gledališke razmere, ki so bile Cankarjevi dramatiki nenaklonjene.

Dušan Moravec, ki je uredil Cankarjeva zbrana dela – dramatiko najdemo v knjigah 3, 4 in 5 – pravi, da ni mogoče spodbiti spoznanja, da je bila nenaklonjenost kriva, da so vsi Cankarjevi poskusi ostali le zasnova.

Ravnatelj gledališča je bil Fran Govekar, s katerim je bil Cankar v sporu. Govekar je bil zagovornik narodnih iger (Jurčič, Martin Krpan …). Pravda med Cankarjem in Govekarjem doživi vrh v Cankarjevi Krpanovi Kobili, kot odziv na Govekarjev repertoar. Že na sami naslovnici knjige je karikatura Hinka Smrekarja, naslikana z »željo po domačem«. Na njej je uprizorjen Fran Govekar, opravljen v meščansko obleko, vendar z irhastimi hlačami, negosposkimi čevlji, poseda pa na slovenskem podeželju in trobi v rog.

Knjižna ilustracija v času moderne doživi prelom. Pomemben postane tudi izgled knjige, zato v tem času nastane kar nekaj lepih naslovnic (npr. Kettejeve Poezije, Župančičeva Čaša opojnosti …). Gre za secesijski slog (fin de siecle), kjer prevlada tudi želja po estetski funkciji. Uporabljenih je veliko ornamentov, slik usodnih žensk itd. (do februarja si lahko ogledate originale tudi v Narodni galeriji!)

Znan fotograf tistega časa je bil Avgust Berthold, ki je slikal portrete, akte … med drugim je naredil tudi najbolj znano Cankarjevo fotografijo (portret) – kjer je Cankar »prav čeden, z urejenimi brki in tako dalje …«

Za Čašo opojnosti je naredil ilustracijo Ivan Jager. Poleg Jagerja in Smrekarja pa je od ilustratorjev bil zelo odmeven tudi Maksim Gaspari.

5. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1907*, 1907**, 1907***)

Edini tekst, ki ga je napisal leta 1907. Napisan je bil v 14-ih dneh, saj je idejo v glavi nosil že nekaj časa. Konec leta je bil izdan in 14 dni kasneje tudi uprizorjen. Kako je to možno? Pravda o Krpanovi kobili je očitno obrodila sadove. Cankar je vedel, da dokler bo Govekar ravnatelj, njegove igre ne bodo uprizorjene na odru. Novi vodja gledališča je postal Friderik Jovanovič, ki je Cankarjevim igram odprl vrata (pa ne samo njemu, ampak tudi drugim klasikom evropske dramatike, npr. Molieru …). Vendar! Po letu in pol se je Govekar vrnil na svoj stolček. S Hlapci leta 1910 zopet nastanejo polemike. Zaradi cenzure pridejo Hlapci na oder šele po Cankarjevi smrti, leta 1919.

6. Hlapci (1909*, 1910**, 1919***)

7. Lepa Vida (1911*, 1911**, 1912***)

To je zadnje Cankarjevo izdano dramsko besedilo. Gre za dramo s številnimi simbolističnimi značilnostmi in v tem smislu je novost za slovenski prostor. Zdela se je neškodljiva, saj se je vsebina izrazito premaknila v zasebno sfero, zato je bila že takoj uprizorjena.

To je torej 7 dokončanih Cankarjevih dramskih del. Za Cankarjem je ostala še nedokončana drama Starec. Cankar se je zadnja leta bolj posvetil kratki prozi in se ni več toliko zanimal za dramatiko. Veliko pa je ostalo nekih začetkov dramskih besedil, ki vsebujejo le prvi prizor, fragmente, med drugim tudi Hamlet iz cukrarne, Nioba in Žalostni konec umetnosti.

Cankarjev založnik, pri katerem so izšla praktično vsa njegova dela, je bil Ladoslav Schwentner. Vsako leto tudi Schwentnerjeva nagrada za založništvo.

Čeprav je Cankar napisal 7 dramskih besedil, kar predstavlja majhen delež opusa, je s temi besedili postavil temelje slovenske dramatike, ki sledi evropski. Cankar je ves čas želel ustvarjati dramatiko, ki bo po tehtnosti presegala okvire zanimanja domačega občinstva. Govekar je govoril, da njegova dela niso za Slovence, Cankar pa je na drugi strani želel ljudem ponuditi nekaj tehtnega.

Cankarjevi teksti so še danes živi oz. aktualni. Vsako leto so na repertoarju slovenskih gledališč, ne mine sezona brez njega. Režiser, ki je Cankarja največkrat postavil na oder, je Mile Korun. Med mlajšimi režiserji pa se z njim spopada Sebastijan Horvat.

Letos: SNG Nova Gorica – Kralj na Betajnovi, SNG Maribor – Za narodov blagor, SNG Maribor – Lepa Vida (lanskoletna predstava, ki se je letos uvrstila v tekmovalni program Borštnikovega srečanja).

Statistika (do leta 1997): Največkrat je bil uprizorjen Kralj na Betajnovi, najmanjkrat pa Romantične duše.

TEMELJNA LITERATURA O CANKARJU in glavni raziskovalci (tu mi malo manjka, naj kdo dopiše, če ima napisano! pa kakšno letnico še zraven mogoče, če je kdo prepisoval s prosojnice):
1. Dušan Pirjevec: Ivan Cankar in evropska literatura (dialog Cankarja z evropskimi tokovi) in Hlapci, heroji, ljudje (Pirjevčeva interpretacija Hlapcev).
2. Taras Kermavner: Cankarjeva dramatika.
3. Primož Kozak: Temeljni konflikti Cankarjevih dram.
4. Koblar: Slovenska dramatika II.
5. Janko Kos: Evropski vpliv dramatike na Slovence (na slovensko dramatiko)
6. France Bernik: Ivan Cankar, monografija. ??? moderne
7. Sajko: Ibsen in prve drame Ivana Cankarja.


ROMANTIČNE DUŠE 1897

Romantične duše so podnaslovljene: dramatična slika v treh dejanjih.

Tekst je bil napisan v kratkem času (29. julij 1879 do 2. septembra 1879). Cankar je bil star le 23 let, ko ga je napisal. Istega leta je bila najavljena uprizoritev, vendar ga odklonita tako gledališče kot tudi tisk, češ da je nezrel poskus prikazovanja meščanske družbe in morale. Romantične duše tako izidejo šele 1922, v istem letu so tudi uprizorjene. Kasneje so uprizorjene še 1972 v Celju, 1992 v Trstu in 2007 v SNG Drama Ljubljana. (Btw, a je te letnice vseh uprizoritev treba poznat? Glede na to, kako solidno jih je poudarjala in metala ven iz sebe ...)

Če so leta 1897 rekli, da gre za nezanimivo in nezrelo delo, pa so leta 2007 (ob uprizoritvi v SND Drama Ljubljana pod taktirko režiserja Sebastijana Horvata) kritiki zapisali, da gre za najboljšo meščansko dramo na koncu 19. stol. Že T. Kermavner in P. Kozak obravnavata Romantične duše kot enakovredno dramsko besedilo med vsemi sedmimi teksti.

Osrednja oseba Romantičnih duše je dr. Mlakar, ki je že takoj na začetku prikazan iz dveh vidikov:
1. Advokat, državnik, poslanec z močjo in oblastjo. Živi svobodno erotično življenje z ljubico Olgo.
2. Že zelo kmalu v besedilu se pokaže tudi z druge perspektive. Ves vpliv, ki ga ima, oblast in užitki – vse to se obrne, ko spozna bolehno, krhko Pavlo. Ob njej se v njem prebudi hrepenenje po višjem svetu lepote in resnice.
Mlakar je torej oseba, ki je razpeta med svoja individualna občutja, čustva, stremenja in javno delovanje, v katerem je zelo uspešen, vendar ga vse to ne osrečuje in izpolnjuje. Mlakar je človek, ki je v nečem uspešen, pa se temu odreče v želji po nekem lepšem, polnejšem, iskrenejšem svetu. Zato tudi naslov Romantične duše – to sta Mlakar in Pavla. Ena izmed oseb (Vrančič) poda definicijo: »… on (Mlakar) je romantična duša, kakor vsi tisti, ki stojé najglobokeje v blatu, a gledajo v nebó in sanjajo o lilijah.«

Romantične duše v režiji Horvata – pripravljenost odpovedati se zunanjim stvarem, v želji po preseganju realnosti.

Mlakar si želi čiste ljubezni, odpove se političnemu življenju. Njegov politični nasprotnik dr. Delak med tem ves čas spretno rovari in napove shod, s tem pa Mlakarja zopet pahne v politično življenje. Sledi še osebno razočaranje, ko Mlakarjev zvesti prijatelj dr. Strvén zvabi Pavlo, da odpotuje z njim in ji obljubi lepše življenje.

Ostale predstavljene osebe nihajo med zvestobo Mlakarju in Delaku. Ves čas iščejo svojo najboljšo pozicijo iz koristoljubja.

Mlakar in Delak se torej podata v volilni boj. Mlakar zmaga. Na koncu se zunaj slišijo vzkliki ob Mlakarjevi zmagi, Mlakar pa kleči ob svoji umirajoči ljubezni (Pavla se vrne in umre).

Tekst je zelo primeren za sodobni svet, ima veliko melodramatičnih prvin.

Nastopata 2 ženski, ki sta si nasprotni:
Olga – ženska, ki je ujeta v telo, poudarjene ima erotične dimenzije. Kljub temu je tista, ki ohranja temeljna človekova čustva. Je edina, ki Mlakarja iskreno ljubi, zato se mu je pripravljena tudi odpovedati. Je nekakšna fatalna ženska. Ima elemente kurtizane iz Dame s kameljami.
Na drugi strani je Pavla – hrepenenjski subjekt. Ujeta je v meščansko družinsko življenje, ki jo utesnjuje. Je rejenka pri Makovih. Makovka je ženska, ki da vse za ugled, skozi njo je prikazana morala meščanskih družin. Pavla Makovki ne ustreza, saj je pravi škandal, da je tako krhka in sanjava.

To besedilo je nastajalo iz 2 različnih ustvarjalnih nagibov:
1. Ves čas satira na domače politično življenje in meščanski svet.
2. Po drugi strani pa je Cankar v času bivanja na Dunaju spoznal smeri moderne. Element romantičnih duš, ki se premakne celo v naslov, je ravno odraz tega.
Očitki so padali ravno na to motivno in slogovno neenotnost. Tega se je Cankar zavedal, vendar zaradi tega Romantičnih duš ni šel popravljati, ampak se je raje lotil Jakoba Rude. Kljub temu Romantične duše prinašajo v slovenski prostor evropsko dramatiko.

Motivi iz RD se v kasnejših delih še izkristalizirajo. Gre namreč za 1. Cankarjevo delo, kjer se kažejo ideje, ki so pomembne za kasnejša dela. RD so nekakšna matrica/izhodišče za ostala dela. Ta izhodišča so:
1. kritika, satira na račun meščanstva, svetohlinstvo, politične razmere, »frazerstvo«, delovanje za blagor domovinstva/naroda – vse to je kasneje središče komedije Za narodov blagor;
2. hrepenenje – pri Cankarju pojem hrepenenja ni vezan na zunanji svet, ampak na 'nepristajanje na realnost, hrepenenje po nečem nedosegljivem, popolnem' – ni rečeno, da gre za konkretno stvar, to hrepenenje težko ubesedimo – to postane osrednja tema Lepe Vide;

S hrepenenjskim motivom Cankar poveže svojo dramatiko v cikel, jo sklene: Romantične duše – Lepa Vida (notranjost, vse na ravni duše, notranjega sveta).

3. volja do moči – element, ki ga spremljamo od daleč: oseba, ki je sama sebi najvišje merilo (Mlakar) – v večjem obsegu se to pokaže pri Kantorju v Kralju na Betajnovi;
4. nekonformistični junak – ta element ima Mlakar: ne obračaš se po vetru, ne pristajaš na zunanjost – to imajo kasneje vsi osrednji dramski junaki: Ščuka, Maks, Jerman …

List: DVOJNOST – političnost : romantične duše.

The best, hvala

HVALAAAAAAAAA

whoa, zakon.

ja medka, mogoče pa pol res ni slaba ideja ta laptop. xD

No, če je kdo vztrajal do konca ... kaj se je potem zgodilo s tem listom, ki ga je dala? A ste se kaj pogovarjal?

hiphip hura za pridne sošolke! Mogočne zaščitnice lenih sošolcev

HVALA

aha, no, saj se mi je zdelo HVALA!

Rekla je: " A danes niste razpoloženi za klepetanje?" ... in pol še vedno nič in je odpeketala ven.

Agata, ali je kakšna možnost, da tudi tokrat posreduješ zapiske prejšnje ure na ta forum? Prosim!